Z možem in otroki že deset let živim v prestolnici. Ko se je nekoč zaprlo drugo podjetje v mojem rojstnem mestu, sva se z možem odločila za selitev. Spakirala sva stvari, vzela šolske dokumente in odšla. Takrat smo mislili, da slabše ne more biti, in imeli smo prav. Čeprav so naju starši odvračali od selitve.
Nisva imela lastnega stanovanja in takrat še nisva imela službe. Vendar sva se z možem odločila, da poskusiva. Matvej je hitro našel službo, in to ne kar tako, ampak zelo dobro plačano. Ostajam doma z otrokoma in delam pol dneva v kozmetičnem salonu. Salon se nahaja nasproti hiše, tako da mi je priročno in mi niti ni treba zapravljati denarja za pot.
Moji otroci se učijo v dobri šoli, najstarejša hči obiskuje tudi glasbeno šolo, najmlajši pa obiskuje karate. Imamo dovolj denarja za vse, nikoli si nismo ničesar odrekli. Zdaj sem noseča s tretjim otrokom. Najemamo prostorno stanovanje, za katerega je seveda škoda, da ni naše, vendar nam ustreza.
Radi bi kupili svoje, vendar si tega ne moremo privoščiti. Za denar, ki ga imamo, si lahko privoščimo nakup na primer dvosobnega stanovanja, vendar v regiji, in to celo majhnega. Najbolj od vsega cenim udobje in otroci so tam srečni. Nismo revni, imamo dovolj denarja za vse.
Otroci imajo najnovejše pripomočke, jaz vsak mesec kupujem zlati nakit, mož pa zbira znamke.Vsi so zadovoljni s svojim življenjem. Žalosti nas, da nas mnogi sosedje ne marajo. Nekoč sem slišal pogovor med dvema sosedoma. Eden od njiju je rekel: “Živijo na veliko in niso iz prestolnice.
Zakaj bi se moral moj sin stiskati za drobiž, medtem ko ima njen mož prestižno službo? Nimata niti dovoljenja za bivanje. Bilo mi jih je žal. Ali nismo ljudje ali kaj? Moj mož je dober strokovnjak, zato ga v službi cenijo. Trudim se, da se ne bi preveč vznemirjala, vendar mi to ne gre najbolje od rok.
Zato si želim imeti svoj življenjski prostor; vendar samo zato, da bi veljal za metropolita, ne bi smel porabiti vseh svojih prihrankov. Z možem imava dve stanovanji v rojstnem mestu. Natančneje, imajo ju najini starši, vendar bosta nekoč postala najina, zato z možem razmišljava, da bi se na stara leta preselila nazaj v domače mesto, otrokom pa omogočila, da se preživljajo sami.
