– “Vika, grem k nekomu drugemu. Spoznal sem jo in se takoj zaljubil vanjo. Srečujeva se že tri mesece. Zame je kot dih svežega zraka. In najina čustva so že zdavnaj zbledela. Stanovanje bom prepustil tebi, za ločitev pa bom zaprosil takoj. Vika se je mirno strinjala in možu ni rekla ničesar.
Odšla je v drugo sobo, da je Andrij lahko v miru spakiral svoje stvari. Andrij je bil celo užaljen, da njegova žena ni niti ugovarjala. Poročena sta bila že petindvajset let, ona pa ga je tako zlahka prepustila. Šele ko je mož za seboj zaprl vrata, se je Vika začela zavedati, da jo mož resnično zapušča.
Ni mogla verjeti, da se ji to dogaja.Navsezadnje je bil Andrii njena prva ljubezen. Zaljubljena sta bila že pri petnajstih letih, ko sta hodila v šolo. Bil je zelo lep fant in veliko deklet ga je preganjalo, a on je izbral Viko. Rada sta gledala v luno in sanjarila. Dogovorila sta se celo, da če bosta skupaj, bosta gledala luno in njune duše se bodo združile.
Poročila sta se pri dvajsetih letih in od takrat sta živela od srca do srca. Rodila sta sina, ki ima zdaj štiriindvajset let in živi ločeno od staršev. Sčasoma sta si kupila stanovanje, avto in dobila dobro službo. Vse je bilo super, je menila Vika. Toda nekega dne se je njen mož odločil, da bo odšel.
S svojo novo strastjo je odigral poroko, nato pa ugotovil, da je noseča. Na njunem zadnjem srečanju je Andrej dejal, da mu bo njegova nova žena rodila hčerko. Vika je bila žalostna. Tako zelo si je želela hčerko, a je ni mogla imeti. Bil je miren zimski večer. Vika je ugasnila luč, da bi pogledala zimsko polno luno, in pomislila na Andreja. Nenadoma je zazvonil telefon.
Klical je Andrii. Rekel je, da tudi on gleda luno in razmišlja o njej. Želel je priti k njej. Vika mu je dovolila priti. Povedal mi je, da je hči, ki jo je rodila njegova nova žena, od drugega moškega, da sta si tuja in da se njuna mnenja o ničemer ne ujemajo. Odločil se je, da jo bo zapustil.
– Vika, žal mi je. Bil sem pravi bedak. Ti si edina oseba, za katero mi je mar. Ti si moja usoda.” – Poglejmo v luno in bodimo tiho. Skupaj sva in to je najpomembnejše.
