Vse življenje sem živel v hrupnem središču mesta. Moj mož si je želel, da bi lahko z balkona opazoval naš trg v vsej njegovi veličini. Zato je zapravil za lepo stanovanje. Že deset let ga ni več in zelo ga pogrešam. Ko sem prišla v penzijo, sem opazila, da mi je v tem velikem stanovanju zelo težko.
Prvič, za čiščenje potrebujem veliko časa, čeprav uporabljam samo eno sobo, vendar je prah povsod. Drugič, komunalne storitve porabijo polovico moje pokojnine. Najbolj moteče je, da imam številne sorodnike, ki lahko ostanejo teden dni. “Tvoje stanovanje je veliko, vsi lahko pridemo,” mi rečejo nepovabljeni gostje.
Po pogovoru s hčerko sem se odločila, da je čas, da se znebim tega velikega stanovanja. Zet mi je poiskal stranke, s katerimi sem zamenjal svoje trisobno stanovanje za enosobno in zraven dobil še dobro vsoto denarja, s katero sem šel v sanatorij. Preostanek denarja sem razdelil med sebe in hčerko.
V novem stanovanju je zet opravil kozmetična popravila, iz starega stanovanja pa sem prinesla nekaj pohištva in posodo. Ostalo sem prepustil novim lastnikom. Življenje mi je bilo veliko lažje, saj je bila trgovina z živili nasproti hiše, trgovina z alkoholnimi pijačami pa je bila oddaljena pet minut hoje.
Nisem se mogel naveličati svojega novega bivališča. Stanovanje sem lahko pospravil v pol ure. Sorodniki me niso več obiskovali, ker zanje nisem imela prostora. Hčerka in vnuki so prihajali vsak dan, ker so živeli v bližini. Ugotovil sem, da moram starost preživeti v majhnem, a prijetnem stanovanju.
V njem mi ni treba nikogar prositi za pomoč. Srečna sem že ob misli, da lahko sama pospravim in skuham hrano. Všeč mi je, da živim v harmoniji, ki je nihče ne moti. Prej je bila moja hiša videti kot hotel in je bila brezplačna. Morda mi bo kdo oporekal. Navsezadnje to počne veliko ljudi, vendar ne bom spremenil svojega mnenja.
